V zadnjih letih je nekaj držav sprejelo plastiko z dodatki, ki naj bi ji pomagali razgraditi v ogljikov dioksid, vodo in neškodljive organske snovi. Zagovorniki teh materialov-znanih kot okso-biorazgradljivi-jih promovirajo kot zdravilo za 80 milijonov ton plastike, ki vsako leto onesnaži naravno okolje.
Kljub temu neodvisne znanstvene ocene razkrivajo malo dokazov, da se ta plastika razgradi v odprtem okolju v daljšem časovnem okviru. Posledično vlade vedno bolj sprejemajo skeptično stališče. Leta 2021 je Evropska unija napovedala prepoved okso-biorazgradljivih spojin, leta 2022 pa sta ji sledili Švica in Nova Zelandija. Lani so bile omejitve uvedene v Hongkongu in Britanski Kolumbiji (Kanada), medtem ko Združeno kraljestvo in zvezna država New York razmišljata o podobnih ukrepih.
Raziskovalci trdijo, da čeprav okso-biorazgradljivi dodatki lahko pospešijo drobljenje, plastika sčasoma razpade v nešteto mikroplastičnih delcev. Ti delci ostanejo v zemlji, vodi in celo v človeških telesih.
Tradicionalna plastika, če jo pustimo pri miru, lahko obstaja še stoletja. Ker se ta mikroplastika razbije na manjše koščke, jo povezujejo z reproduktivno škodo, oslabljeno imunostjo in vnetji; trdni dokazi so najmočnejši pri življenju morja in ptic. V idealnem primeru bi bilo plastiko ponovno uporabiti ali reciklirati, vendar je ponovno uporabo težko izmeriti in dejansko se reciklira le okoli 9 % plastike-kar je v revnejših državah nič. Recikliranje pogosto ne uspe, ker onesnaženih predmetov ni mogoče predelati, zato se številne države odločijo za sežiganje ali zakopavanje plastičnih odpadkov.
Biološko razgradljivo plastiko je treba ločiti tudi od kompostne, ki jo lahko razgradimo s pomočjo mikrobov. Kompostirna plastika zahteva visoke temperature, ki jih najdemo predvsem v industrijskih obratih. Biorazgradljiva plastika pa naj birazkrojititudi ko jih zavržemo na prostem. Toda mednarodni standardi to zahtevajo biorazgradljivi materiali razpadejo za več kot 90 % v dveh letih, ne da bi zapustili škodljive snovi.
Okso-biorazgradljivi izdelki so dostopni v približno 100 državah, včasih celo z ekološkimi-oznakami. Posvojitev je najbolj razširjena v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih in državah z nižjim-dohodkom, kot sta Gana in Filipini. Kritiki pravijo, da tehnologija proizvajalcem plastike omogoča, da so videti okoljsko odgovorni, ne da bi bistveno spremenili svoje prakse.
